Tudi jaz sem bila nekoč otrok... majhna punčka z dvema nagajivima čopkoma, ki mi ju je mama ( takrat po zadnji modi ) takoj po tem, ko ju je zatisnila z elastiko, ovila še v dva dolga, debela svilnata trakova. To je naredila samo za posebne priložnosti.

Takrat so otroške igrače imele poseben čar, najverje‐ tneje zato, ker si jih nismo mogli privoščiti vse povprek in ker jih niso prodajali ravno v najbližji trgovini. Vsaj ne tam, kjer sem živela kot punčka s čopki.

Nekega dne smo se z mamo in očetom v bližjem mestu, v katerega nas je pripeljal avtobus, sprehodili mimo velike trgovine z izložbo, iz katere me je prijazno pogledal velik plišast kuža. “Bobo!” sem vzkliknila, se prilepila na šipo in si kužka ogledala od ušes do repa. Zaželela sem si, da bi bil moj, a sem vseeno razumela, da je samo kuža z izložbe. “Igrače z izložbe imajo listke z velikimi številkami” mi je nekoč razložila mama, kar je pomenilo, da so zelo drage.

O, hvala življenje za velike številke na listkih! Srečna in hvaležna razmišljam, kako me je skozi otroštvo v odraslo dobo življenje zaznamovalo in vzgojilo predvsem zaradi stvari, ki jih nisem dobila. Zaradi njih je moje srce utegnilo hrepeneti, si želeti in sanjati. Zaradi njih sem danes to, kar sem.

Ampak kuža z izložbe prinaša zgodbi drugačno sporočilo. Kot Jing, ki dopolnjuje Jang. Mogoče pa se nekatere sanje le morajo uresničiti.

Mojega očeta takrat nič več ne bi ustavilo. Otroške sanje, ki so se kazale skozi svetlikajoče oči zazrte v izložbeno okno, očitno delajo čudeže. Tudi šofer je sodeloval in avtobus, ki bi po dolgem dnevu že pet minut nazaj moral štartati proti domu, se ni premaknil niti za centimeter, dokler se nanj ni primajal….

“Bobo!” sem zavriskala, v istem trenutku pa je mama, ki je sedela ob meni, na široko odprla oči in začudeno pogledala moža, ki ji ni povedal, kam je skočil, ko smo čakali odhod.

“Na čeke sem ga”, je skomignil z rameni in bil je najsrečnejši oče na svetu.